NEANDERTALČEVA PIŠČAL
NAJSTAREJŠE GLASBILO NA SVETU.
DRAGOCENOST SVETOVNEGA POMENA IN DOKAZ ZA OBSTOJ GLASBE PRI NEANDERTALCIH.
Najznamenitejša najdba arheoloških izkopavanj v Divjih babah I je iz leta 1995, ko je bilo med izkopavanji Ivana Turka in Janeza Dirjeca z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU v moustérienski plasti odkrito najstarejše glasbilo na svetu, ki ga je, izhajajoč iz konteksta najdbe, stratigrafske lege in časovnega okvirja, lahko izdelal le neandertalec.
Neandertalčeva piščal iz Divjih bab, hrani Narodni muzej Slovenije. Foto: T. Lauko.
Neobičajno glasbilo, ki ni niti piščal niti flavta, je bilo zacementirano v bližini ostankov 50 do 60 tisoč let starega ognjišča. Izdelano je iz leve stegnenice mladega jamskega medveda, v katero je neandertalec s kamenim in koščenim orodjem naredil štiri luknjice in rezilni rob na ustniku, kar skupaj s posebno tehniko igranja omogoča izvajanje še tako zapletene glasbe.
Naravna oblikovanost izbrane leve stegnenice, njena velikost in umetna preoblikovanost je ergonomsko dovršena in prilagojena glasbeniku desničarju. Zato ne more biti naključna. Izjemna najdba iz Divjih bab I je vsaj 10.000 let starejša in bistveno zmoglivejša od vseh doslej znanih najstarejših paleolitskih piščali, ki so jih je iz ptičjih kosti v Evropi izdelali prvi anatomsko moderni prišleki.
Zato ne moremo več govoriti o piščali, temveč o glasbilu posebnega tipa, ki je temeljito spremenilo poglede na neandertalca, izumrlega pred okoli 30.000 leti. Predstavlja temeljni dokaz, da je bil neandertalec tako kot mi popolnoma razvito duhovno bitje, zmožno tako prefinjenega umetniškega ustvarjanja kot je glasba.
